Sončni, novemberski dopoldan so šestošolci na svoji prvi postaji izkoristili za obisk Centra za ravnanje z odpadki Sežana (CERO Sežana), dobrih dva kilometra oddaljen iz centra Sežane. Sprejela jih je gospa Mojca Uršič in jim povedala najprej nekaj o zgodovini centra. Obisk se je začel na vstopnem delu s kontrolo, kjer so stopili na mostno tehnico in se stehtali. Sprehodili so se po aktivnem in zaprtem odlagalnem polju, ki je zgrajeno tako, da ustreza standardom. Ogledali so si pretovorno postajo z velikimi betonskimi boksi, kjer so nameščeni zabojniki za papir, steklo, pločevinke in plastenke in zbirni center za individualni dovoz odpadkov, za vse vrste odpadkov, ki nastajajo v gospodinjstvih. Najbolj sta jih pritegnili linija za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in sortirna linija, kjer so o videli različne stroje: stroj (tekoči trak) za sortiranje odpadne embalaže (sortiranje plastenk različnih barv, plastične embalaže različnih barv in kovinske embalaže – pločevinke in konzerve; balirko za ločeno zbrane odpadke, drobilec za odpadke – »mlin« za mešane komunalne odpadke, les, kosovne odpadke (pohištvo) in sito, ki preseje mešane komunalne odpadke (zeleni zabojniki) na lahko (za termično izrabo) in težko frakcijo (odlagališče).

Učenci so bili nad obiskom centra zelo navdušeni, predvsem nad stroji, ki so jih videli aktivno delovati in izvedeli so veliko novega o ravnanju z odpadki.

Njihova druga postaja je bil obisk  Zavoda za gasilno in reševalno službo Sežana (ZGRS), kjer jih je sprejel poklicni gasilec Primož Maurič. Najprej so si ogledali kratki film in spoznali delovanje zavoda. Navdušeni so bili nad ogledom dežurne sobe, v kateri so računalniški monitorji, kjer izvajajo video nadzor centra in video nadzor Krasa in Brkinov, zaslon za avtomatsko odpiranje vrat, vremensko postajo, radijsko postajo in telefonske zveze.

Kasneje so si ogledali gasilska vozila z bogato opremo in opremo pravega gasilca za vse vrste reševanja in gašenja.  Navdušenja niso skrivali nad sireno in vozilom za gašenje požarov s hlajenjem med požarom in vodenim vodnim topom.

Kot se spodobi je ob koncu obiska nastala še »gasilska fotografija«.

Zadnja postaja je bil ogled Pršutarne Lokev, ki velja za najstarejšo pršutarno na slovenskem. Na  zelo lepo urejen kraškem dvorišču je učence sprejel prijazen in zelo zgovoren tehnolog, ki jih je ob  strokovni razlagi popeljal skozi prostorno sušilnico.

Čakalo jih je presenečenje, bele halje in čepice, ki so si jih oblekli, preden so se odpravili v sušilnico. Sami so ugotovili, da je to zaščita oz higiena, ki jo morajo upoštevati v mesno predelovalnih obratih. Razložil jim je proces proizvodnje kraškega pršuta: kako iz svežih svinjskih nog nastane kraški pršut.

Ugodno kraško podnebje pripomore, da so njihovi izdelki   naravni in  brez umetnih dodatkov, sušeni na kraški burji.  V njihovi paleti  mesnih kraških dobrot najdete Kraški pršut s priznano geografsko zaščito, Lokavski pršut, Domači pršut, Pršut Lipica, Kraški zašinek in pravo Kraško panceto.

Tudi nas je to prepričalo, saj smo v sušilnici pršutov začutili  mamljivi vonj po kraških dobrotah.