Iz domače kuhinje je vedno prijetno dišalo. Še posebej mamljivo je zadišalo, ko je gospodinja pripravljala jedi ob največjih praznikih v določenem obdobju (velika noč). Nekoč so spekli bel kruh, pinco, pletenice s pirhi. Skuhali so svinjsko pleče, pirhe in žouco. Vse dobrote so zaužili šele po žegnanju. Med najbolj cenjenimi jedi je bila orehova potica. Kakovost potice je bila odvisna od bolj ali manj bogatega nadeva. Orehe so včasih nadomestili tudi z lešniki, ki so jih na jesen pobrali in jih posušili. Družina je komaj čakala gospodinjino povabilo k obloženi mizi. Tudi najbolj revne kmečke družine so se ob teh velikih praznikih privoščile dobrote. Še najbolj so jih bili veseli otroci. Vsa družina je takrat še malo posedela in poklepetala.
Tudi tretjo aktivnost v okviru projekta Kuhnapato, s sloganom: Otroci otrokom pripravimo zdravo tradicionalno slovensko kosilo smo v sredini marca Čeljustniki uspešno in nadvse profesionalno izpeljali ob podpori obeh mentoric: Mirjam Trampuž in Ksenije Krajšek Mahorčič, ki sta nas usmerjali in spodbujali v celotnem procesu nastajanja jedi in predstavitve. Pri izbiri in sestavi glavne jedi in poobedka smo izhajali iz bogate kulturne dediščine, pestrosti kulinaričnega izročila in letnega časa Biosfernega območja Krasa in porečja Reke.
Zato smo se odločili, da pripravimo glavno jed, ki je povezana z bogatim kulturnim izročilom prehranjevanja v Brkinih in na Krasu v obdobju pomladi in bližajočega največjega praznika – velike noči (žouco) in za poobedek tradicionalno slovensko jed – potico, vendar na naš način.
Le malokatera gospodinja zna pripraviti žouco v današnjih časih. Tudi na šolskih jedilnikih je nismo zasledili. Pri pripravi žouce nam je priskočil na pomoč domačin gospod Stojan Krajšek, (nono učenca Erika), ki nam je opisal postopek priprave in nas usmerjal pri kuhanju. To se je dogajalo že dva dni pred aktivnostjo, saj smo prvi dan očistili vse potrebne sestavine in jih dali namakat v hladno vodo za 24 ur. Naslednji dan smo kuhali žouco 6 ur in pol, očistili meso, precedili »juho«, jo natočili v krožnike, skledice in steklen pekač pravokotne oblike ter jo postavili na hladno.
Odločili smo se, da jo predstavijo v obliki bombončkov, ker otroci radi jemo žele bombone. Poimenovali smo jo Čeljustnikovi žele bomboni, ni pa tudi manjkal tradicionalni krožnik žouce. In, uspelo nam je. Marsikdo je segel po lepo zavitih bombončkih v veliki skledi in ga pojedel, nevede, da je žouco.
In nazadnje, naš pisatelj Bogomir Magajna je imel rad otroke in, ko je prišel iz Ljubljane v domačo Vremsko dolino je otrokom vedno prinesel bombone. Zato so ga klicali striček baj- baj.
Nekaj posebnega je bil poobedek z imenom Nebeški velikonočni okus, okus potice v kozarčku. V kozarček smo dali žlico kreme z limono, nanjo nekaj sesekljanega orehovega rahlega biskvita, ponovno nekaj več kreme z limono, medeno grozdje in na vrh smo nabrizgali še lešnikovo peno. Okus poobedka je razvnel brbončice vseh prisotnih.
Prilagamo še recepta obeh jedi. Preizkusite se v vlogi kuharskih mojstrov. Ne bo vam žal!
Pa dober tek!
S svojimi stvaritvami smo tudi tokrat dokazali, da so z uporabo značilnih lokalnih sestavin, ki smo jih uporabili v jedeh svojih non, celo pranon, ohranili kombinacijo okusov in dodali pridih sodobnosti z obdelavo nekaterih sestavin.
Bogato kulinarično izročilo naših krajev, promovirati lokalne jedi, spodbujati trajnostni razvoj, prepoznavati naravno in kulturno dediščino kot vrednoto ter spodbujati sonaravno bivanje z naravo, je naše izročilo in identiteta.
Poleg ravnateljice, pomočnice ravnateljice in nekaterih učiteljev šole sta se dogodka udeležili tudi predstavnici Parka Škocjanske jame Vanja Debevec in Darja Kranjc, ki sta bili navdušeni nad izvirnostjo in okusom izbranih jedi.
Velikonočno dekoracijo so prispevali učenci 3. b razreda z učiteljico Rebeko Škamperle.
Vaši Čeljustniki z mentoricama Mirjam Trampuž in Ksenija Krajšek Mahorčič
