V petek, 27. septembra 2019, so se šestošolci odpravili v slovensko Istro. Sončno dopoldne je bilo kot nalašč za raziskovanje življenja starih Rimljanov oz. natančneje italske civilizacije, ki je nekoč cvetela v Istri, o čemer pričajo ostanki razkošne rimske vile v Simonovem zalivu. Vilo so začeli graditi konec 1. stoletja pred našim štetjem, njen stanovanjski del je meril vsaj 3000 kvadratnih metrov, kompleks pa je vključeval tudi gospodarske objekte, v katerih so gojili ribe in školjke ter pridelovali oljke, olje in vino. S hodnikom je bila povezana z enim največjih pristanišč na zahodni obali Istre; sprejemalo je ladje do 25 metrov, te pa so lahko natovorile tudi do tisoč amfor. Najdene vodovodne cevi in votli zidaki pa pričajo o tem, da je imela tudi terme. Lastnik vile – kdo bi to bil, še ni znano, verjetno pa je prihajal iz Ogleja – je vilo obiskoval le občasno, najraje v poletnih mesecih, ko se je skupaj z družino umaknil od mestnega vrveža. V vili je služilo od 50 do 100 sužnjev. Učenci so spoznali še, s katerimi zelišči so Rimljani zdravili nekatere bolezni, s katerimi igrami so si krajšali čas določeni sloji družbe, kako so se oblačili, kakšen nakit so nosili pa tudi obrti, ki so v rimskem času zaposlovale številne delavce in mojstre.

Ogled kompleksa rimske vile, sicer kulturnega spomenika državnega pomena, je potekal v okviru dogodka Evropska noč raziskovalcev, ki mladim ponuja tudi priložnost, da spoznajo različne poklice. Tako so se učenci preizkusili v vlogah nekaterih raziskovalcev naše preteklosti, ki predstavljajo nepogrešljiv člen v procesu ohranjanja kulturne dediščine. V restavratorski delavnici so postali »zdravniki za predmete« in s pincetami, injekcijami, skalpeli, modelirkami in drugim orodjem iskali koščke poškodovanih mozaikov in jih sestavljali. V kaligrafski delavnici so spoznali rimsko pisavo, papirus, pergament, lesene tablice in pisala. Izvedeli pa so tudi, kako so Rimljani s pečatnimi prstani pečatili zaupne dokumente in pisma, da so njihovi naslovniki vedeli, da sužnji niso pogledali vanje, medtem ko so jih prenašali. V arheopeskovniku so se prelevili v arheologe in spoznali, kako ti z različnimi pripomočki in orodjem izkopavajo, beležijo podatke o najdbah in konzervirajo najdene ostanke, kot so orodja, keramika ipd. Po besedah naših šestošolcev so ti poklici zelo zanimivi, a težki. V zadnji delavnici pa so spoznali, kako raziskovalci delfinov z metodo fotoidentifikacije prepoznajo delfine in katere pripomočke potrebujejo na terenu.